Občina smo ljudje

Občina Polzela pokriva ozemlje 3400,54 ha oz. dobrih 34 km², s čimer se uvršča med manjše slovenske občine. Sestavlja jo osem naselij, v katerih je po podatkih iz aprila 2018 živelo 6172 prebivalcev, ki so večinoma skoncentrirani na njenem ravninskem območju. V ravninskih naseljih Polzela, Breg pri Polzeli, Ločica ob Savinji in Orova vas jih živi več kot 70 odstotkov, zato je gostota poselitve na tem prostoru nadpovprečna (preko 550 prebivalcev/km²), redkeje je naseljen gričevnati del z naselji Andraž nad Polzelo, Dobrič, Podvin pri Polzeli in Založe. Po številu prebivalstva se Občina Polzela uvršča na 86. mesto v Republiki Sloveniji.

Sedanja demografska podoba polzelske občine je na eni strani odsev sodobnih razvojnih procesov, po drugi strani pa posledica velikih posegov v prostor, ki so v zadnjih desetletjih 19. stoletja njeno območje dolgoročno zaznamovali. Šlo je predvsem za dva projekta, ki sta bila vsebinsko in časovno povezana: regulacija hudourniške Savinje in železnica, ki je občino prečkala leta 1891. Regulacija Savinje je nevarnost poplav zlasti na nižje ležečih predelih občine znatno ublažila in prostor odprla za nove razvojne in naselitvene možnosti. Vodna sila na novo speljanega umetnega prekopa – savinjske Struge – je omogočila nastanek številnih obrtnih delavnic in obratov, ki so začeli dajati prej kmečkemu okolju vedno močnejši industrijski značaj. Usmeritev v industrijo je spodbujala tudi železniška povezava, ki je v tistem času predstavljala veliko tehnično in komunikacijsko novost.

Ljudje so hitro zaznali nove priložnosti, zato je število prebivalcev na območju sedanje občine, ki jih je bilo okoli leta 1880 nekaj več kot 1900, začelo naraščati s povprečno stopnjo 1,5 odstotka na leto. Rast seveda ni bila na vseh območjih enakomerna. Medtem ko so višje ležeča naselja število prebivalstva pretežno ohranjala ali zaradi lažjega kruha v dolini po drugi svetovni vojni celo izgubljala, je število ljudi v ravninskem delu hitro naraščalo. Industrializacija podeželja je zlasti po letu 1945 postala pomemben del političnega programa in to je bil impulz, ki je industrijsko preobrazbo polzelske občine še stopnjeval. Zlasti Tovarna nogavic Polzela in Tovarna pohištva Garant sta postala velika zaposlovalca, ki sta spodbujala ne le dnevno migracijo delovne sile iz okoliških krajev, ampak tudi naseljevanje v bližini obeh industrijskih obratov.

Velike družbene in gospodarske spremembe po letu 1990 so se dotaknile tudi obeh velikih tovarn, njuna demografska vloga je v začetku novega tisočletja začela hitro ugašati. Industrijska obrata, ki sta v svojih najboljših letih zaposlovala skupno okoli 1600 delavcev, sta se v novih družbenih in gospodarskih razmerah začela boriti za preživetje. To se je med drugim izražalo v zmanjševanju števila zaposlenih, tovarni sta postajali vse manj simbola socialne varnosti in zaposlitvene perspektive. Danes od obeh nekdanjih industrijskih gigantov in njunih nekdanjih skoraj neomejenih zaposlitvenih možnosti ni ostalo ničesar, toda kljub tem negativnim trendom se rast prebivalstva v občini ni ustavila. Nasprotno; če je leta 2000 v občini živelo 5229 prebivalcev, jih statistika v začetku leta 2018 kaže že 6135. Kljub naravnemu prirastu prebivalstva, ki je bil v zadnjih dveh desetletjih večinoma negativen (letno je umrlo več prebivalcev občine, kot se jih je rodilo), je zaradi priseljevanja iz ostalih slovenskih območij skupni letni prirast prebivalstva močno pozitiven (več kot 6  ljudi na 1000 prebivalcev letno). Na osnovi podatkov o gibanju prebivalstva v občini v preteklih desetih letih je mogoče sklepati, da bo rast prebivalstva v naslednjem desetletju presegla številko 6500.