Turistične znamenitosti

Promocijski film destinacija –

POLZELA MESTO NA PODEŽELJU

Za predvajanje videa morate sprejeti YouTube pišktoke. S sprejemom lahko dostopate do vsebin s kanala YouTube, katerega nudi zunanji ponudnik.

Politika zasebnosti in splošni pogoji na YouTube

Če sprejmete pogoje, se bo vaša odločitev shranila in ta stran osvežila.

Grad Komenda

Za predvajanje videa morate sprejeti YouTube pišktoke. S sprejemom lahko dostopate do vsebin s kanala YouTube, katerega nudi zunanji ponudnik.

Politika zasebnosti in splošni pogoji na YouTube

Če sprejmete pogoje, se bo vaša odločitev shranila in ta stran osvežila.

Leži na vzpetini sredi Polzele. Na Polzeli se preko svojih lastnikov omenja v neki oglejski listini že leta 1149. V rokah malteškega viteškega reda je bil od leta 1323 do leta 1780. Grad je v kasnejših dobah doživljal sicer različno usodo, vendar predstavlja s svojo dominantno lego, stavbno zgodovinskimi značilnostmi ter stilnimi prvinami pomemben kulturni in zgodovinski spomenik.

Posebnost gradu je antični lev iz pohorskega marmorja, postavljen na stopniščno ograjo ob glavnem vhodu. Tu je nad stopnicami vzidana v steno tudi bronasta plaketa s portretom Franceta Prešerna, poleg nje pa ploščica z napisom: »V to Komendo je v letih 1817-1819 prihajal pesnik dr. France Prešeren na obisk k svojemu stricu Antonu Muhovcu, župniku na Polzeli.«

Beseda Heilenstein je nemško ime za Polzelo, ki ga je dobila po svojem gradu. Beseda Stein (kamen) je sinonim za mnoge grajske stavbe iz tistega časa, beseda heil pa verjetno izvira iz visokonemške besede hël, ki pomeni glasen, doneč.

Ime v svoji prvotni obliki označuje grad, o katerem ali s katerega se sliši glas daleč naokrog. Po opisu grajske stavbe sodeč in kasnejših ohranjenih slikovnih virih si je grad takšno ime tudi zaslužil. Nekoč strateško pomembna zgradba polzelskih plemičev je v 13. oz. 14. stoletju za skoraj pol tisočletja prešla v roke malteških vitezov. Grad se je v tem času preimenoval v Komendo, ki je bila zaupana določenemu komendatorju (upravitelju redovnih posestev), od tod tudi ime. Prav ti pa so s svojim poslanstvom bistveno vplivali na življenje ljudi v kraju. Poleg vsebinskega pomena je grad tudi po svoji zunanji podobi in legi viden daleč naokoli. Skozi stoletja je kot stražar bdel nad ljudmi in vse bolj razvijajočo okolico. Je simbol in začetek Polzele, zato si je zaslužil osrednje mesto v zgodovini našega kraja. Grad je bil pozidan v romanski dobi, vendar je zlasti po odhodu malteških vitezov začel neslavno propadati. Izgubil je renesančno obrambne sestavine, tako da je dandanes ostalo le grajsko jedro.

Malteška Komenda na Polzeli pa je končno oživela, starodavni žlahtnosti je vdahnjeno sodobno življenje. V letu 2011 se je namreč zaključila obnova gradu, s katero je občina pridobila veliko novih prostorov, primernih za razvoj turizma, za kulturno dejavnost in družabno življenje. V sklopu projekta Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je obnovljena najstarejša horizontalna sušilnica hmelja. Tu je urejena vstopno informacijska točka, kjer obiskovalci dobijo vse potrebne informacije o turistični ponudbi Občine Polzela. Projekt obnove gradu Komenda je bil izdelan na osnovi konservatorskega programa in se uvršča med najpomembnejše projekte, namenjene razvoju turizma in povečanju turistične atraktivnosti za potrebe občine in širše regije.

V gradu se nahaja moderna in lepo urejena Občinska knjižnica Polzela. Svoje prostore je dobil tudi dislocirani oddelek Glasbene šole Risto Savin iz Žalca.

Grad Komenda – novi uradni prostor za sklepanje zakonskih zvez

Vsaka poroka je nekaj posebnega. Izreči slavnostni DA v lepoti naravne in kulturne dediščine je res posebno doživetje.

Uporaba poročne dvorane in grajskega dvorišča gradu Komenda je za sklenitev zakonske zveze brezplačna.

Doplačilo za najem:

  • Oprema za poroko znotraj gradu Komenda (aranžma, ozvočenje, zastave, miza, stoli …) 60 €/poroko
  • Oprema za poroko zunaj gradu Komenda (aranžma, ozvočenje, zastave, miza, stoli, rdeča preproga …)100 €/poroko

Cene vključujejo DDV.

Za gostinsko storitev ob poročnem obredu bo poskrbel Malteški hram.

Mladoporočenca, ki se želita poročiti na gradu Komenda, dobita vse informacije na TIC Polzela, telefonska številka: 03 703 32 28, e-pošta:tic@polzela.si

Malteški viteški red

Suvereni malteški viteški red, ki predstavlja najstarejši križarski viteški red in četrti najstarejši cerkveni red, deluje nepretrgoma od svoje ustanovitve do danes. Leta 1999 je praznoval 900-letnico svoje uradne ustanovitve in delovanja. V Sloveniji so bile tri postojanke malteškega viteškega reda, komende: v Komendi na Gorenjskem, v Melju pri Mariboru in na Polzeli. V Komendi so se naselili člani malteškega viteškega reda, imenovani po otoku Malti, kamor so se z Rodosa umaknili pred Turki. Imenujejo se tudi Ivanovci, to je po njihovem zavetniku sv. Janezu Krstniku oz. po zavetišču, ki so ga v času križarskih vojn oskrbovali v Jeruzalemu. Vitezi so bili znani zlasti po svoji bolniški in karitativni dejavnosti. Še danes je njihovo osnovno načelo obramba vere in domovine ter pomoč ubogim. Njihov simbol je osmerokraki križ, ki ponazarja osem blagrov iz evangelija, po katerem naj bi živeli malteški vitezi, ki niso nujno duhovniki. Celotno ime reda je Suvereni vojaški (viteški) in bolničarski red sv. Janeza Krstnika iz Jeruzalema, Rodosa in Malte. Šteje več kot 12 tisoč članov (vitezov, dam in duhovnikov), ki se trudijo, da bi blažili osem stisk in slabosti sveta (bolezen in zapuščenost, izgubo domovine, lakoto, pomanjkanje ljubezni in krivico, ravnodušnost in nevero). V več kot 100 državah sveta ima bolnišnice, domove za ostarele, vrtce … Bel malteški križ, ki ga najdemo tudi v grbu Občine Polzela (dovoljenje so morali pridobiti iz Vatikana), ponazarja osem blagrov, ki so življenjsko vodilo redovnih članov. Vsak član se obveže, da bo živel v resnici, da bo imel vero in se kesal grehov, da bo ponižen, usmiljen in odkritosrčen, da bo ljubil pravico in vztrajno prenašal morebitno preganjanje. V Sloveniji se je malteški viteški red ponovno začel uveljavljati leta 1991, vitezi pa so sodili pod veliki priorat Avstrije s sedežem na Dunaju. Leta 2003 je 30 slovenskih malteških vitezov ustanovilo samostojno združenje. Med njimi je tudi malteški vitez s Polzele Stanko Novak. V red je bil sprejet leta 1997 in opravlja svoje poslanstvo na območju Savinjske doline.

Park in graščina Šenek

Njuna lega je na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Graščina, dvorec Šenek, vstopa v zgodovino hkrati z drugimi žovneškimi gradovi iz časov celjskih grofov (kot žovneška posest se omenja že leta 1288). Neobaročni videz je dobil s fevdalnimi lastniki baroni Pongraz. Zanimiva je še obnovljena grajska kapela sv. Florjana z letnico 1779. Ob graščini je znani šeneški park, razglašen za kulturni spomenik. Danes je v njem preko trideset različnih, za naše okolje nenavadnih vrst dreves. V parku je Turistično društvo Občine Polzela uredilo Učno pot, po kateri se je vredno sprehoditi ob vsakem letnem času.

Graščina Novi Klošter

Novi Klošter je nekdanji dominikanski samostan, ki ga je v Založah dal pozidati celjski grof Friderik II in ga leta 1453 podaril menihom dominikancem, razpustil pa ga je cesar Jožef II. konec 18. stol. Kar dvakrat so ga opustošili Turki, pozneje pa je bil prezidan v graščino, okolico so pa preuredili v park, kjer so posadili različna drevesa. Veliko dreves so med vojno posekali Nemci, nekaj pomembnih je ostalo. Zadnji lastnik pred drugo svetovno vojno je bil Oto Parin. Njegov sin Paul Parin zdravnik, kirurg, nevrolog in psihoanalitik živi v Švici in je objavil nad 50 znanstvenih sestavkov in tudi leposlovno delo “Zanesljiva znamenja spreminjajo”, ki je prevedeno in med drugim opisuje mladost v Novem Kloštru in kulturnozgodovinske zanimivosti graščine. Tukaj je bil tudi začetek osnovne šole na Polzeli. Leta 1786 je bila v Novem Kloštru ustanovljena t.i. trivialna šola. Leta 1796 se je šola preselila na Polzelo.

Gora Oljka in Planinski dom

Gora Oljka (734 m) se omenja že leta 1243 kot “Križna gora”. Iz pogodbe med šoštanjsko lastnico in Malteškim viteškim redom je razvidno, da sta stala na gori vsaj od sredine 17. stoletja velik križ in kapela s kipom sv. Jošta in sv. Neže. Med letoma 1754 in 1757 je bila zgrajena sedanja cerkev. Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na Gori Oljki med impozantne spomenike. Je delo kiparja Ferdinanda Galla. Njegov posluh za gledališke učinke je dosegel vrh v zadnji večerji z velikega oltarja. Vrsta sedečih apostolov v naravni velikosti, ki z izrazitimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji, je zapustila običajno oltarno okolje in išče neposreden stik z gledalcem. Na nastavku je slika Fortunata Berganta “Kristus v vrtu Getsemani”, zgoraj veliki križ, pod njim kip Žalostne Matere Božje, ob njej pa še kipa sv. Neže in sv. Jošta. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom. Fasada na cerkvi in vsi kamniti deli so bili obnovljeni 1998 leta, prav tako zunanja osvetlitev.

Ob cerkvi stoji lepo vzdrževan in obnovljen planinski dom s približno 150 sedeži in 50 ležišči. Dostopi so možni iz smeri Polzele 2h, Šmartnega ob Paki 1,5h, Rečice 2h, Velenja 3h, Šoštanja 2,5h, Skornega 2h, Paške vasi 1,5h in Andraža. Dostop je možen tudi z avtobusom iz Polzele.

Cerkev Sv. Marjete

Župnijska farna cerkev Sv. Marjete je bila zgrajena nedaleč od gradu Heilenstein, v sedanjem centru Polzele in se prvič omenja leta 1255. Lastniki gradu iz rodu Heilenstein so širili svoje posesti tudi v povezavi s posestmi celjskih grofov. Prvotna cerkev je bila romarska. Leta 1263 je postala komendatorska cerkev, o čemer priča relief malteškega križa na stropu v prezbiteriju. V teku stoletij so jo večkrat prezidavali, najbolj korenito leta 1616, ko je dobila sedanjo obliko. Romarsko stavbo so barokizirali in ji prizidali sedanji prezbiterij, obe kapeli in zakristijo; zvonik so dvignili za eno nadstropje, sicer je ohranil svojo gotsko zasnovo.

Cerkev sv. Miklavža na Vimperku

Cerkev se prvič omenja v štrasburškem vizitacijskem protokolu iz leta 1545, vendar je po času nastanka starejša in sega verjetno v drugo polovico14.stoletja. Barokizacijo je cerkev doživela v času komendatorja barona Gloyacha. Leta 1728 je cerkev dobila namesto gotskega lesenega stropa sedanji svod, v naslednjih desetletjih pa so ji prizidali zakristijo in zvonik. Glavni oltar je nosil letnico 1783. Na koru so orgle, ki so jih leta 1857 prinesli iz Gore Oljke. Zvonik je bil leta 1850 prenovljen. Pri ponovni prenovileta 1994 so ga povišali za 70 cm, da je zopet dobil svojo prvotno obliko. Ob cerkvi stoji “Koča na Vimperku” (448m), v kateri po zmernem vzponu na vrh, poskrbijo za okrepčilo.

Cerkev Sv. Andreja

Nekoč slikovita cerkvica, ki se prvič omenja v listini iz leta 1229, danes pa mogočna farna cerkev, od koder je slikovit pogled na celotno območje Andraža. Nastanek te cerkvice je povezan tako s polzelskimi posestniki kot celjskimi grofi (Friderik I. upravlja gornjegrajski samostan, ki ima posestva tudi pri sv. Andreju in Dobriču). Cerkev sv. Andreja je bila sprva le večja kapela, zgrajena v romanskem slogu. Od nje danes ni več nikakršnih ostankov ali vidnih znamenj. V drugi polovici 15. stoletja so to kapelo prezidali in jo dogradili v gotskem stilu. Še danes so vidni ostanki iz te dobe, od katerih je najzanimivejši gotski kamniti portal, ki je imel dva grba, na desni je bil malteški križ, na levi pa grb celjskih grofov s tremi zvezdami. To znamenje kaže, da so imeli nad cerkvijo patronat celjski grofje in komendatorji s Polzele (od leta 1545 se omenja kot podružnica polzelske župnije). Sedanja cerkev obsega prezbiterij, ladjo in dve stranski kapeli, ki dajeta obliko križa. Večjo obnovo je doživela v drugi polovici 19. stoletja, ko so namestili nove oltarje: glavnega, dva večja in dva manjša stranska oltarja. Postavili so tudi nove cerkvene klopi in postaje križevega pota.

Kužno znamenje v Dobriču

Stoji nekako na pol poti iz Podvina na Goro Oljko. Postavili so ga kot spomin na kugo ali črno smrt, ki je v teh krajih razsajala v prvi polovici 17. stoletja. Od ostalih znamenj se loči po tem, da je njegova osnova štiristrani zidani stolp.

Rojstna hiša Neže Maurer

V naselju Kopank v Podvinu pri Polzeli stoji rojstna hiša Neže Maurer, znane slovenske pesnice. Hiša je kljub starosti sorazmerno dobro ohranjena in je ena izmed redkih še ohranjenih v njeni bližini in daljni okolici, ki nam pripoveduje način življenja, gospodarjenja in bivanja v preteklosti. Hišo je pred leti odkupila Občina Polzela, ki zanjo tudi skrbi. Leta 2001 pa je sprejela odlok o razglasitvi rojstne hiše Neže Maurer za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika.

Mešičev mlin

je bil med najbolj znanimi mlini na Polzeli. Na domačiji je Struga poganjala mlin in žago od leta 1923, kasneje pa še dinamo za domačo razsvetljavo. Po letu 1940 je mlin s tremi pari poganjala turbina. Do druge svetovne vojne so mleli predvsem za okoličane in Polzelane, kasneje pa tudi za trgovino. Z obratovanjem so prenehali leta 1955. Za Mešičev mlin so značilne še arhitekturne posebnosti mlinskih stavb, ki so sedaj lepo obnovljene.

Barbankova hiša

Je etnološka posebnost naselja Ločica ob Savinji in obuja spomine na nekdanjo obliko in podobo savinjske kmečke hiše, kakršne so bile še v drugi polovici 19. stoletja. V okviru Barbankovega doma je tudi vezan kozolec iz leta 1861.

Jelovškova kašča

je najstarejša in najlepše ohranjena kašča v Andražu. Spada v sklop kmetije, ki je z vsemi objekti (hišo, hlevom, kozolcem, toplarjem in kapelo ) evidentirana kot kulturna dediščina. Zgrajena je bila leta 1810. Letnica je vrezana nad vhodom sredi lepih stiliziranih tulipanovih cvetov in imenom lastnika kašče Luka Jelovšeka in mojstra Marka Vodriha.

Bolčinova hiša

Ob poti na Goro Oljko, še malce naprej od kužnega znamenja, vaš pogled pritegne stavba, ki je po svoji zasnovi za kraj zelo nenavadna. Sodi prav gotovo med najstarejše hiše, saj je na stropniku vrezana letnica 1725. V hiši je še ohranjena črna kuhinja.

Štoberjeva hiša

Današnja podoba Štoberjeve hiše je odsev njene prenove v letu 1841. Letnica je vklesana v kamnitem portalu iz zelenega tufa. Uvrščamo jo med tipe hiš s (prvotno) črno kuhinjo in osrednjeslovensko razporeditvijo prostorov. Nekdanja socialna podoba se odraža v razkošno členjeni fasadi. Pomembno spomeniško vrednost celotne domačije še dodatno poudarja njen videz, ki je ohranjen skladno s funkcijo domačije.

Reka Ložnica s poplavnim območjem

Obsega območje vlažnih in močvirnih travnikov ob reki Ložnici os Sp. Založ do Zaloga v Savinjski dolini. Območje s številnimi vijugami reke Ložnice in obrežno vegetacijo, poplavnimi travniki z vlagoljubno vegetacijo (trstičevja, jelševja, šašja) in ostanki nižinskega hrastovega gozda ustvarja značilno podobo in nudi življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam, med katerimi so tudi ogrožene živalske vrste: med pticami kanja (Buteo buteo), navadna pastovka (Falco tinnunculus), skobec (Accipiter nisus), siva čaplja (Ardea cinerea), prepelica (Coturnix coturnix), siva žolna (Picus canus), rjavi srakoper (Lanius collurio), vodomec (Alcedo atthis), rjava penica (Sylvia communis), brglez (Sitta europaea), plašica (Remiz pendulinus), bičja trsnica (Acrocephalus schoenobaenous); med dvoživlkami: sekulja (Rana temporaria), rosnica (Rana dalmatina), navadna krastača (Bufo bufo), planinski (Triturus alpestris) in navadni pupek (Triturus vulgaris), zelena žaba (Rama kl. esculenta).

Zbirka starih traktorjev

Naš kraj se lahko pohvali z največjo zbirko starih traktorjev v Sloveniji, ki je rast Ernesta Obermayerja s Polzele. Z zbiranjem in prenovo starih traktorjev je pričel pred štirinajstimi leti. Traktorje je pridobil iz cele Slovenije, enega celo iz Avstrije. Najstarejši v zbirki je international farmall, letnik 1940, najmlajši pa deutz, letnik 1962. V zbirki je ponosen tudi na dva unimoga, ki izgledata kot manjša tovornjaka, vendar se zaradi možnosti priključitve kmetijskih pripomočkov štejeta za traktorja. Poleg tega pa je tudi ponosen lastnik mercedes benza, letnik 1952, ki ima pod pločevino še leseno ogrodje.